Al’ že spiš? ali Kako uspavamo v Sloveniji (KDFS 003, 2006)
Glasba nima le svoje estetske in funkcionalne razsežnosti, temveč sodi tudi med temeljne medije učlovečenja. Z glasbo in skozi njo se ljudje socializiramo in uglasimo z drugimi. Uspavanke so nemalokrat prvo srečanje s človeško organiziranim zvokom, ki že dojenčke popelje v čarobnost vseprežemajočega zvena. Uspavanke so univerzalno človeško ustvarjalno in improvizatorično dejanje, prav tako pa sta njihova oblika in dejanska izvedba odvisni tudi od okolja, v katerem živi pevec ali pevka. Uspavanke so lahko povsem formalne pesmi ali pa gre za improvizirano skladanje, ki se porojeva v danem življenjskem svetu. Lahko označujejo specifične kulturne prvine, morda v niansah izvedbe ali v celotni formuli pesmi, ki je v sozvočju s siceršnjo glasbo, s katero živijo pevci ali pevke v vsakdanjem življenju. Zato lahko odsevajo nekaj takšnega, kot je legitimacija neke skupnosti, ali pa so preprosto dejanje, ki je občečloveško in najrudimentarnejše med vsemi oblikami glasbenih dejavnosti.
Zvočne zapise samih uspavank, načinov uspavanja ter pričevanj o njihovem pomenu za sogovornike in sogovornice so pod mentorstvom Katarine Juvančič zbirali in snemali študenti in študentke Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v letih 2005 in 2006. Uspavanke so ljudje peli po spominu ali pa v dejanskih okoliščinah uspavanja otrok.
Izbrano etnomuzikološko gradivo tako vključuje posnetke, nastale v različnih družbenih slojih in okoljih, starostnih in izobrazbenih skupinah, na plošči pa so se znašli tudi primeri uspavank, ki odsevajo večkulturnost sodobnega slovenskega prostora.
Zgoščenka Al’ že spiš? lahko služi kot pomemben pripomoček pedagogom in raziskovalcem, hkrati pa je namenjena predvsem za spodbudo vsem, ki se v najzgodnejši vzgoji zatekajo k zvočnim zapisom po pomoč ali inspiracijo za lastno ustvarjanje tako intimnega početja, kot je petje uspavank. Prav nič namreč ne more nadomestiti materinega ali očetovega glasu oziroma glasu nekoga, ki dojenčku ali otroku ponuja zavetje. Poleg tega pa je najzgodnejše soočanje z glasbo najboljši odgovor na odtujeno življenje sodobnega sveta.
Zgoščenka je brez dvoma izjemno pomemben projekt k doživljanju kultur v slovenskem prostoru, saj je prvi tovrstni zvočni dokument, ki obenem oživlja nekaj, kar je le navidez pozabljeno, predvsem pa daje upanje, da bo spodbudil vračanje v intimno pristnost situacij, v katerih smo ljudje najbolj človeški.
Vruja
VRUJA je glasbena skupina, ki nadaljuje tradicijo glasbenih skupin iz slovenske Istre. Le-te so v zadnjih desetletjih pustile globoko sled v poznavanju in popularizaciji glasbenega izročila Istre.
Ime skupine je dialektalnega izvora in pomeni izvir, studenec. Vruja je začela delovati marca leta 2001 in je od takrat prehodila bogato, ustvarjalno in uspešno pot. Več…